Dober mesec po tekmi Zeta - Maribor, je Viole zopet čakalo gostovanje v srbsko prestolnico - tokrat že tretjič v zadnjih dveh letih, in prvič, ko je na drugi strani bil renomirani nasprotnik, po 34ih letih se je NK Maribor vnovič meril z FK Partizan. Zanimanje za gostovanje je bilo pri Violah spet nekoliko večje, tako da sta se organizirala dva avtobusa, v danih razmerah povsem solidna številka, seveda pa ne gre prezreti članov, ki so se na pot odpravili s svojimi prevoznimi sredstvi.

Zbiranje Viol in ostalih navijačev Maribora je bilo na dan tekme ob 7.uri, krenilo pa se je dobro uro kasneje. Odlično razpoloženje je prekinil več kot dveurni postanek na slovensko-hrvaški meji, kjer so Violam pobrali praktično ves alkohol, nič kaj vzpodbudno pa ni bilo, da so Viole že tukaj dobile spremstvo, kar je pomenilo zgolj eno - pot se bo v Beograd bistveno zavlekla. Predvidevanja so izkazala za točna, tako da so Viole na hrvaško-srbsko mejo prispele šele okoli četrte ure popoldne, tukaj pa je sledil vnovični dveurni postanek, kjer pa je namesto alkohola izviselo nekaj pirotehnike. Viole so zatem krenile z meje z močno povečanim policijskim spremstvom, ki je mejilo že na pretiravanje, celi Beograd do štadiona je bil močno zastražen, nič kaj bolje pa ni bilo na samem štadionu. Po prihodu na štadion so pred vhodom Viole opozorile nase z nekaj glasno zapetimi pesmimi, kar je vzbudilo zanimanje pri navijačih Partizana, po več kot polurnem čakanju na karte in pregledu (ne)primernosti zastav/transparentov pa so se Viole vendarle namestile na tribuno. Tam so že bili navijači Maribora, ki so se odpravili s svojim prevozom (2 avtobusa), tako da je podpora vijoličastim bila kar solidna, seveda pa se proti več sto močnejšim nasprotnikom na tribunah ni dalo primerjati. Viole niso uspele prenesti dvodržnjakov na štadion, prav tako pa se tudi niso smele izobešati zastave na ogrado, tako da so le-te razpostrli po tribuni. Od prve minute so Viole krenile z bučnim navijanjem, ki je za tako velik štadion bilo številu primerno, vseeno pa je prve pol ure odmevala zgolj vijolič'na pesem, tribuna navijačev Partizana na sektorju poleg Viol - šlo je seveda za grobarje, okoli 700 se jih je zbralo - je le na čase opozarjala nase, seveda pa so svojih 5 minut dobili ob dveh takojšnih zadetkih Partizana. Viol to ni zmedlo in so navijale dalje, do živega jim ni mogla niti zelo slaba igra Maribora, tiho upanje za drugi polčas pa je ostajalo, da se bo Maribor vendarle prebudil in morda tudi uspel doseči kakšen zadetek.

V začetku drugega polčasa so Viole s sosednjo tribuno imele nekaj verbalnih dvobojev, številčno močnejši nasprotnik je onemel in zastal (odgovora namreč niso ponudili) ob provokaciji Viol you're shit, and you know you are... pri tem pa je vse do 64. minute tudi ostalo, ko je Maribor znižal izid na 2-1. Nastalo je nepopisno veselje Viol na tribuni, in na drugi strani neverujoče oči domačih navijačev, Maribor je namreč iz prvega napada dosegel gol, uspešen je bil mladi Mihelič. Do konca tekme so Viole povišale ton navijanja v upanju da Maribor doseže še kakšen zadetek, vendar se to le ni zgodilo. Po koncu tekme so igralci pozdravili Viole, kljub porazu pa je bilo vzdušje kar na nivoju, saj bo z zelo aktivnim rezultatom 2-1 odločalo še zadnjih 90 minut v Ljudskem vrtu.

Viole so bile zadržane na štadionu še kakšno uro po koncu tekme, sledil je odhod nazaj v Maribor, kjer pa brez spremstva zopet ni šlo. Pot se je vnovič podaljšala za nekaj ur, povsem brez potrebe, prihod v Maribor je sledil ob 7. uri zjutraj.

Pred povratno tekmo 24.avgusta so tako odprte vse karte, seveda pa je želja Viol, da se septembra odpravijo še na eno evro gostovanje.