Po enoletni suši kar se tekmovanja v evropskih pokalih tiče, se je vijoličastim zopet uspelo uvrstiti v kakšnega izmed evropskih pokalov. Kljub majhnemu razočaranju navijačev, saj so nogometaši Maribora zasedli zgolj 4. mesto v državnem prvenstvu in izborili zgolj neprivlačen Intertoto pokal, pa je na koncu koncev tudi to bilo boljše kot nič, če ne druga je vseeno ostalo tiho upanje, da Maribor pride čimdlje v tem pokalu.Prvo gostovanje v Andoro je sledilo že slaba dva tedna po končanem prvenstvu...

zaradi neprivlačnega tekmeca (andorski predstavnik je na ravni četrtoligaša Slovenije) in dokaj dolge poti (1600 km v eno smer) pa se je na pot podal zgolj en kombi oz. 9 Viol, ki jim ogled tekme ni preprečila prav nobena ovira. Na pot so se podali dva dni pred tekmo, preko Avstrije, Italije in Francije, ter so prvo noč preživeli že v Španiji. Do Andore jih je čakala čez Pireneje še pot okoli dveh do treh ur, končno so le prispeli v to majhno mestno državico na tekmo z zamudo kakšnih 20 minut. Izobesili so se standardni transparenti za gostovanja Viole89, Maribor moje mesto, na ogradi se je znašel tudi transparent člana iz Nove garde. Tekma je minila v navijanju in zajebanciji ter proslavljanju zmage Maribora (0:3), po tekmi še malo zajebavanja po mestu in odhod domov, kjer se je med potjo zakurilo nekaj pirotehnike. Viole so po dveh dneh prispele v Maribor v poznih popoldanskih urah in šle pozdravit igralce Maribora na večerni trening.Povratna tekma, slabi teden dni kasneje, na jug štadiona ni privabila toliko število gledalcev, kot bi pričakovali na običajni prvenstveni tekmi, vseeno pa je nekaj manj kot 100 Viol v prvem polčasu dalo glasno podporo domačim igralcem, ki pa v drugem polčasu ni bila več tako izrazita saj je tekma postala po visokem vodstvu vijoličastih že rahlo nezanimiva.Vijoličasti so se tako uvrstili v nadaljnje tekmovanje, kjer jih je čakala črnogorska Zeta iz Golubcev. Ker črnogorski klub ni imel pravice nastopa na svojem štadionu, se za nadomestni štadion izbrali beograjski JNA (štadion Partizana) kjer so Viole pred dvema letoma že gostovale. Kljub naporom posameznikov, ki so organizirali prevoz in pričakovali da napolnijo vsaj en avtobus (že prej so bila planirana tudi ostala prevozna sredstva) se na veliko razočaranje organizatorjev to ni zgodilo, kar gre graja vsem Violam oz. bolje rečeno navijačem Maribora, ki so se za Beograd potuhnili. Če je pred dvema letoma na štadionu JNA bilo okoli 70 Viol, pa se jih je tokrat zbralo samo 35(na pot so nekateri že odšli dan prej s kombiji, ostali so jim sledili z avti), ki pa na štadionu razen ob zadetkih niso kaj preveč navijale. Transparenti se niso smeli izobešati na ogrado(prepoved s strani domačih varnostnikov in policije),tako da so se razpostrli po sedežih tribune(Viole89,K/C,Betnava,NG,Konjice,Ultras Ptuj,MBFC Pobrežje). Viole so bile pred tekmo kakšni dve uri zasidrane v lokalu v bližini štadiona, nadzirale situacijo in razen prepoznanja »kurirjev« neznane navijaške skupine(ali več njih ?) se ni zgodilo nič. Po tekmi se je zgodil neljubi a dokaj pričakovani dogodek, ko je 20terica navijačev z različnim orožjem napadla pločevino kombijev, ko so se jim Viole golih rok začele upirati pa so pobrali šila in kopita. Zmaga Maribora z 1:2 je dobila po tem dogodku nekoliko grenak priokus.

Na povratnem srečanju gostujočih navijačev ni bilo pričakovati, ker jih Zeta niti ne premore(v Beogradu se je zbralo zgolj 300 gledalcev), tako da so Viole zgolj izobesile en transparent, medtem ko se navijalo skozi celo tekmo ni, kar se že dolgo ni zgodilo. Vseeno je Maribor zanesljivo potrdil napredovanje v naslednji – 3.krog, kjer jih je pričakal lanski polfinalist španski Villarreal.